Zgodovina
O začetkih Slovenskih dnevov knjige
Nekega dne mi je eden mojih najdražjih prijateljev na slovenski literarni sceni, pesnik Boris A. Novak, mimogrede omenil, da Katalonci v Barceloni vsako leto aprila praznujejo dan knjige. Prodajalci ta dan znižajo cene, ljudje pa knjige podarijo prijateljem skupaj z vrtnico. Takoj sem pomislil, da bi lahko Slovenci imeli nekaj podobnega. In tako se je v moji takrat še domiselni glavi porodila ideja za ustanovitev Slovenskih dnevov knjige, ki bi seveda bili ena od društvenih prireditev. Za sodelovanje in znižanje cen je bilo seveda treba pridobiti založnike, kar je bilo precej težje, kot sem pričakoval. Prvi enodnevni dogodek smo organizirali na prehodni ploščadi med Ljubljansko banko in Cankarjevim domom. Udeležba založnikov je bila skromna, pihal je strahovit veter, ki je v prehodu med velikima zgradbama dobil še dodatno moč, nepritrjeni pulti, na katerih ni bilo dovolj knjig, so leteli po zraku, eden je skoraj zadel v glavo po naključju mimoidočega Boruta Šukljeta, nad čemer gospod ni bil navdušen. Prav tako s količino prodanih knjig nisi bili zadovoljni založniki; pričakovali so več. Toda Slovenski dnevi knjige so se umestili na zemljevid slovenske kulture, pred njimi je bila prihodnost, vedeli smo, da se bo treba nekoliko bolje potruditi.
Potem je naneslo, da je Unesco leta 1996 (v drugem letu mojega prvega mandata) 23. april razglasil za svetovni dan knjige in ga posvetil promociji branja, založništva in zaščiti avtorskih pravic ter intelektualne lastnine. Zakaj 23. april? Ker sta na ta dan leta 1616 (na isti dan) umrla Miguel de Cervantes in William Shakespeare. V resnici je to pomenilo, da smo Slovenci dan knjige praznovali eno leto pred razglasitvijo 23. aprila za svetovni dan knjige. Da ne bi ostalo pri tem, smo sklenili pomnožiti število dni najprej na tri, potem na pet, po dogovoru z Mestno občino Ljubljana smo dogodek preselili na Kongresni trg in ga razširili na vso Slovenijo: praznovati so ga začeli v vseh večjih mestih, celo v šolah; Slovenski dnevi knjige so postali narodni praznik. Otvoritev je bila vsako leto na Kongresnem trgu, kamor se je začelo zgrinjati vse več založnikov in samozaložnikov in našli smo prostor za vsakogar, ki je želel prodajati knjige s popustom. Otvoritev je bila seveda svečan dogodek s programom, ki se je začel z uvodnim nagovorom predsednika društva, ki si je vso reč zamislil, in z glasbo, drugo leto so na otvoritvi brez honorarja (!) peli Vlado Kreslin, Zoran Predin in Peter Lovšin, pesniki so recitirali pesmi, nastopili so igralci, predstavniki založnikov, kmalu so se otvoritev začeli udeleževati tudi najvišji predstavniki države. (…) Ustvarili smo vseslovensko prireditev, ki ni razdvajala, ampak povezovala.
Zanimanje založnikov je postajalo iz leta v leto večje, saj so iz leta v leto prodali več knjig (z obveznim minimalnim desetodstotnim popustom): Mladinska knjiga, mi je bilo rečeno, je v petih dneh prodala za skoraj dva milijona tolarjev knjig (danes bi bilo to okoli 8500 evrov), zadovoljni pa so bili tudi vsi drugi udeleženci. Na Kongresnem trgu se je aprila vsako leto en teden plesalo, pelo, bralo in debatiralo o knjigah in literaturi; na Kongresni trg so prihajale množice in podobno se je dogajalo v Mariboru, Kopru, Novem mestu, Celju in številnih manjših krajih. Direktor Cankarjeve založbe Jože Korinšek mi je namignil, da razmišljajo o podelitvi posebne nagrade »očetu« Slovenskih dnevov knjige. Ta načrt združenja založnikov sem vljudno zavrnil, saj nisem bil poklicni organizator narodnih prireditev, bil sem pisatelj, eden od članov DSP, ki je organiziralo dneve knjige, resda tudi predsednik DSP in »oče« dogodka, a hkrati samo eden od članov društva. In to z dolžnostmi, ki so me začele počasi utrujati, čeprav sem jih bil vesel.
Vsako leto sem moral dan pred odprtjem Dnevov knjige zgodaj zjutraj na radiu prebrati Poslanico DSP ob svetovnem dnevu knjige. To poslanico so potem objavili skoraj vsi časopisi. Navajam eno teh poslanic.
»Spoštovani Slovenci, drage Slovenke! Pred nami je 23. april, svetovni dan knjige. (…) Spet bomo imeli priložnost, da s knjigami obdarujemo prijatelje, znance, sodelavce in predvsem svoje najdražje. In spet bodo založniki prodajali knjige z velikimi popusti. (…)
(…) Pri knjigah namreč Slovenci nismo bleferji. Beremo, in to zares. Beremo, ker nam je branje v užitek, ker nas informira in oblikuje, ker nas plemeniti in prečiščuje. Knjiga je v našem življenju bila, in je, in bo za vedno ostala osrednji simbol nacionalne biti. Beremo, torej smo.
Zakaj potem knjiga potrebuje praznik? In zakaj praznik, ki ga najprimerneje počastimo tako, da ne mislimo samo nase, ampak tudi na druge? Najbolj zato, ker je misel na druge nekaj, kar nam gre zadnje čase bolj slabo od rok. (…)
V družbi, ki je brez srca, ki je plitvega duha, tudi svoboda ni več vrednota, za katero bi bilo vredno umreti. Če je drugi le sredstvo za doseganje mojih ciljev, sem nepreklicno in tragično sam. Naj nam knjiga, ki je že po definiciji misel o drugih in misel na druge, pomaga ohraniti v srcu in duhu iskro človeškosti (in človečnosti), brez katere je pred nami samo še tema. Naj bo knjiga, ki je že sama po sebi darilo njenega avtorja vsem, ob prazniku knjige tisti presežek naših naporov, s katerim sebi in drugim nakažemo, da nismo samo trgovci in kupci, ampak tudi ljudje.«
(…) V času mojega predsedovanja so Slovenski dnevi knjige potekali vsako leto enako, z manjšimi odstopanji zaradi slabega vremena; ostali so vseslovenska prireditev, čeprav so se Mariborčani osamosvojili in za dogodek izbrali druge datume, ga za dan ali dva podaljšali, kar je bilo kvečjemu dobro; dogodek so lokalizirali, čeprav je 23. april, svetovni dan knjige, tudi zanje ostal dan, okrog katerega se je vse vrtelo.
Evald Flisar, ustanovitelj Slovenskih dnevov knjige
Vir | 150 let delovanja: Društvo slovenskih pisateljev, zapisi predsednikov | DSP | 2023
Avtor fotografij | Bojan Velikonja