Poslanica Iva Svetine ob svetovnem dnevu knjige

SVETOVNI DAN KNJIGE

Poslanica predsednika Društva slovenskih pisateljev Iva Svetine

Kako lepo se sliši ta »svetovni dan knjige«, ki se pokriva z  dnevom smrti Shakespeara in Cervantesa! Kakšen vzvišen pomen smo podelili knjigi! Še vedno se nam zdi, da smo prebivalci Gutenbergove galaksije, ki je ni doslej odkril ne Hubblov teleskop, ne Webbov, ki ga bodo kmalu izstrelili v brezdanjo temo, vladajočo vse okrog nas. Zvezde so le drobne kresnice, ki nas razveseljujejo, ko se sredi noči zazremo v jasno nebo. A te zvezde kresnice živijo svoje življenje, marsikatera od njih je, ko pride njena svetloba do nas, že mrtva. Zato nas razveseljujejo kresnice v juniju, ki nas obletavajo v tišini gozda in nas v hipu spremenijo v otroke:  čudimo se tem drobnim lučcam. Še en čudež, ki v nas budi otroško začudenje, začudenje, ki nas je nekoč davno naredilo za mislečo žival.

Ne Shakespeare ne Cervantes si nista – kljub temu da sta bila vizionarja, ki sta izmerila globino človeške duše in šibkost človekovega srca –  mogla niti v sanjah, kot se reče tedaj, ko nam zmanjka drugih besed, zamisliti, kam bo odplul človeški rod; plovba traja že pol tisočletja in ni je še konec. Kajti ne oče Hamleta ne stvaritelj Don Kihota si nista mogla predstavljati, da so globine duše in nemoč srca tako nepredstavljive, neopisljive. Z živčnim plinom pomorjenih otrok si nista mogla predstavljati, izmisliti, kljub svoji neizmerni domišljiji! Poznala sta človekove strasti, želje, hrepenenja, sovraštvo, ljubezen, Ofelijo in Dulsinejo, a popolnega razčlovečenja človeškega rodu nista mogla ugledati. Ker sta živela v svetu, ki se je šele učil prepoznavati samega sebe.

Razsvetljenstvo nam je podarilo veliko spoznanj in tudi prvo véliko revolucijo, v kateri so zmagovalci zmagovalcem kot za stavo sekali glave. Saj, kot se reče, revolucija žre svoje otroke. Ne, ne žre jih. Človek je tisti, ki žre, ubija svoje otroke. Kronos, bog časa, je skopil svojega očeta Urana, s čimer se je začelo štetje časa, prepojenega s krvjo. Mit se je spremenil v zgodbo, zgodba v roman. Mojca Kumerdej je napisala roman Kronosova žetev in nas spomnila, da smo ujetniki ne le časa, ampak tudi ubijanja svojih očetov. S tem pa se ni končal mitološki čas, le zgodovinski čas dobiva novo podobo, podobo, ki si je ne želimo, od katere se odvračamo, pred katero bežimo. A obišče nas, če prej ne,  v sanjah, teh sestrah smrti.

Častimo knjigo, četudi hkrati mislimo – oh ta naša hudobna naivnost – da so pisateljice in pisatelji nekakšni zbiralci znamk ali metuljev, nekakšni amaterji, ljubitelji, ki svoj prosti čas ubijajo s pisanjem. Ni res! Pisanje ni prostočasna dejavnost! Pisanje je garanje, in čim večje je garanje, tem večji je užitek bralca, ko bere Kronosovo žetev. Zato, samo zato, ker pisatelji ustvarjamo ex nihilo, četudi nismo niti zadnje, jalovo seme Boga, ki je umrl, zahtevamo, da se naše delo razume, sprejme in vrednoti kot delo.

A v svetu, ki je zavestno zavrgel načela vélike francoske revolucije – svoboda, enakost, bratstvo – in se e začel hraniti s četrtim, velikokrat zamolčanim členom tega gesla ou le mort –  ali smrt, nas to ne sme presenečati. Kajti sami sebi smo največji sovražniki.  Četudi je res, da je človek človek šele zato, ker je smrtno bitje, saj drugače bi bil bog, pa pandemija smrti, ki se je začela s prvo svetovno vojno, še kar traja in traja. Otroci umirajo v naročju mrtvih mater. Fanatični bojevniki za edino pravo vero se razstreljujejo in z njimi vred je razstreljenih še deset, petdeset, sto ljudi. Kot da je smrt postala edino zagotovilo, da smo človeška bitja, ki znamo ubijati svoje brate.

In zdaj vas vabim v območje utopije: tudi po Auschwitzu je poezija še mogoča. Tudi človek, oropan svoje človečnosti, še zna zapeti verz, napisati pesem, zgodbo, igro, roman. Ker verjame, ker verjamemo, da umiranje človeštva ni tudi umiranje literature. Zato pišemo, si izmišljamo zgodbe, saj pisanje je obujanje spomina. Brez spomina bi bili gluhe in neme rastline. Pisanje je tisto, kar človeški živali odvzema živalskost, da se zravna in seže po prepovedanem sadežu z drevesa spoznanja.

Mar s tem, ko sem to zapisal, ne žalim živali, njihove narave, ki se je oblikovala v naravni selekciji, kjer smrt ni odvzem dostojanstva, ampak le posledica gona po ohranitvi, zmaga močnejšega nad šibkejšim.

Pisatelji pišemo knjige in knjige so spomin človeštva. Četudi je bila pisava izumljena zaradi beleženja zalog žita in vina v skladiščih vladarjev, je prva, najstarejša poznana pesem, pesem sumerske svečenice Enheduanne izpred petih tisočletij, pesem o ljubezni.  O lepoti človeškega telesa, predvsem njegove duše.  Vsa književnost tega sveta je pričevanje duše, ki si želi spoznati svojo novo sestro, brata: bralca in bralko. Vrniti dostojanstvo ponižanemu in razžaljenemu  človeku.

V aprilu 2017