Okrogla miza ob 150. obletnici Pariške komune
Pariška komuna 1871 je bila v času svojega kratkega obstoja neznosen pojav. Ko je bil v porazu s Prusijo ponos francoskih elit najbolj ranjen, so pariški uporniki in upornice zavrnili militarizem in vpeljali koncept oboroženega ljudstva. Ko so si elite v Franciji ob rojstvu tretje republike s parlamentarizmom obupano prizadevale vzpostaviti nacionalno ravnotežje, je komuna napravila korak naprej in prvič v moderni dobi pričela resno eksperimentirati z neposredno demokracijo. Medtem ko so francoske kapitaliste mučile težave zaradi zaostajanja v globalni konkurenci, je komuna izboljšala delovne pogoje, zaustavila plačevanje najemnin, namenila pa je tudi posebno pozornost obstoječim delavskim kooperativam in pričela ustanavljati nove, tako da je prepuščala zapuščene proizvodne obrate v upravo njihovim delavcem. Francoski vladajoči razred je v hipu spoznal, da ima več skupnega z včerajšnjim sovražnikom kot s pariškim proletariatom, komuna pa je bila krvavo zatrta.
Čeprav se nam zdijo pariški dogodki iz leta 1871 danes že močno oddaljeni, pa ostajajo živa prav vsa vprašanja, ki so jih le-ti odprli, in zadevajo probleme predstavniške demokracije, nekapitalistične ekonomije in (državne) represije.
Pariška komuna je kmalu po porazu zaživela kot legenda, neuresničeni ideal in opozorilo. Posamezne epizode iz njenega vélikega eksperimenta so doživele ponovitve pri vseh pomembnih revolucijah, protikolonialnih vojnah in urbanih uporih vse do današnjih dni.
O tej dolgi in nedokončani zgodovini pariške komune se bodo na posvetu pogovarjali: Božidar Debenjak, Lea Kuhar, Miha Blažič – N´ Toko, Tadej Troha in Lev Centrih (povezovalec).
V oporo novim razmislekom o pariški komuni sta namenjeni tudi dve sveži publikaciji. Pri založbi Studia humanitatis je izšel prenovljeni prevod Marxovega dela Državljanska vojna v Franciji, Založba *cf. pa se je pridružila 27 založbam iz Južne Amerike, Evrope in Azije, ki so v 18 jezikih pripravile izbor besedil klasičnih in novejših avtorjev z naslovom Pariška komuna 150.
Povzetki udeležencev posveta
Kako brati Adreso o komuni?
Napoleon III. je popeljal Francoze v poraz v vojni s Prusijo. Pariško ljudstvo se ni pripravljeno vdati, zahteva razglasitev republike in obrambno vojno. Nova oblast skuša ljudstvo razorožiti, pariško ljudstvo pa se upre in razglasi Pariško komuno. Ljudski upor proti premočnemu sovražniku je končno poražen. Mednarodna delavska organizacija 1. internacionala na predlog Karla Marxa podpre uporne Parižane. Po njihovem porazu pa izda posebno poslanico v podporo njihovim idejam. Avtor te poslanice je Karl Marx. Ta poslanica je bila kasneje v delavskem gibanju večkrat navajana, z njo so utemeljevali kasnejše revolucionarne spremembe. Zato je potrebno, da o izkušnjah Pariške komune tudi danes ob 150-letnici resno razmislimo.
Dr. Božidar Debenjak je filozof, zaslužni profesor ljubljanske univerze
Pariška komuna in politika svobodnega mesta
Dotaknil se bom dveh tem. Najprej bom spregovoril o uničenju same pariške komune, kot o rojstvu moderne buržoazne države, v kateri niso le produkcijska sredstva in državna administracija ekskluzivno v rokah buržuazije, ampak je tudi represivni aparat povsem “očiščen” in prilagojen izvajanju razrednega boja. Govorimo torej o mobilizaciji vladnih sil, mednarodni kolaboraciji, ter o sami reorganizaciji mest, policije in vojske, tako da je postala ponovitev česarkoli komuni podobnega v zahodnih industrijskih središčih nemogoča. Sklenil bom s sodobnimi vzporednicami. Zanima me predvsem razmislek o tem, do kam gredo lahko današnji poskusi lokaliziranih avtonomij, ki potekajo v teh povsem spremenjenih okoliščinah, in kako politično misliti sodobno mesto.
Miha Blažič – N´ Toko je aktivist, glasbeni ustvarjalec in kolumnist
Bili smo nič, smo nič, bodimo vse
Če smo revolucionarne dogodke vajeni razumeti po formuli »bili smo nič, bodimo vse«, nas pariška komuna opominja, da je formula vendarle dvodelna. Ključni motor pariške komune ni revolucionarni ideal časa, v katerem bomo postali »vse«, temveč polno sprejetje tega, da ta hip smo nič, morda še manj kot nič – in da je naša edina moč v tem, da v polni meri izpeljemo tisto, v kar nas silijo objektivne okoliščine. Prav ta interval, v katerem se »bili smo nič« še ne pretvori v »bodimo vse«, odpre teren za prelomne geste, ki se nam sicer zdijo preveč samoumevne, da bi lahko bile resnične in upravičene.
Dr. Tadej Troha je docent in znanstveni sodelavec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU
Komuna onkraj komune
V prispevku se bom osredotočila na vprašanje, kako se Pariška komuna kot partikularni zgodovinski dogodek prepleta z momentom njene univerzalnosti. V prvem delu bom predstavila specifične zgodovinske in politične dogodke, ki so vodili do tega, da so komunardi 18. marca 1871 zavzeli pariške ulice (francosko-pruska vojna, krepitev moči in vpliva prve internacionale, radikalnost blanquistov in posebna razredna sestava narodne garde). V drugem delu se bom nato osredotočila na presežek, ki ga je Pariška komuna v svojem delovanju proizvedla in zaradi katerega ta ostaja predmet razprav sodobnih filozofov, ki se danes opredeljujejo kot komunisti (npr. Slavoj Žižek in Alain Badiou). Pokazala bom, da v svoji analizi univerzalnega momenta Pariške komune mnogo sodobnih filozofov ostaja zvestih Marxovi analizi iz Državljanske vojne v Franciji, tudi tistih, ki morda tega ne priznavajo.
Dr. Lea Kuhar je filozofinja, članica programskega odbora Inštituta za delavske študije.
V organizaciji Studie humanitatis; Inštituta za civilizacijo in kulturo, ICK; Založbe *cf. in Založbe Sophia.